BODI PISATELJ - literarni natečaj

Obrazložitve žirij nagrajenih del Bodi pisatelj/pisateljica 2020

Preberite si odlomke nagrajenih del literarnega natečaja in obrazložitve žirij.

15.02.2020

SLOVENSKI JEZIK, OSNOVNA ŠOLA (II. TRIADA)

  • Eva Alič : Skrivnostna noč 
    OŠ Rovte / POŠ Vrh Svetih Treh Kraljev, mentorica: Mihaela Kavčič

OBRAZLOŽITEV:

Eva Alič je v svojem izdelku uspešno združila dva na videz nezdružljiva dogodka: umirjeno opazovanje zvezd in dramatično rojstvo novega družinskega člana. Družina, ki se ji oboje dogaja, je vse prej kot navadna: oče je astronom, otroka sta  dvojčka, mama pa se pravkar spopada s težavnim porodom. Avtorica ima zelo izdelan slog pripovedovanja: stavki so kratki in jasni, brez vsakršnega slepomišenja sledijo zadanemu cilju. Odlomek o zvezdi Severnici je domiselno vtkan v celoto in kot da deklica  iz knjige bere bratu in očetu, zato da bi jima pregnala skrbi zaradi poroda in preprečila spraševanje, ali bo z otročkom in mamico vse v redu. Preveliko resnost blažijo drobni humorni detajli, kot je ta, kaj vse moraš narediti, če izgubiš stavo. Prisrčno in izvirno.

 

ODLOMEK:

Kmalu se branja naveličam in tudi ati in Albert se naveličata mojega govoričenja. V moreči tišini se premetujemo po spalnih vrečah. Kaj bo z mamo? Z otročkom?

Sredi noči spet zabrni telefon. Ponovno klic iz porodnišnice. Uspešno je prišla na svet. Sestrica! Tudi z mamo je vse v redu. Ati ves zmeden skoči v avto in se odpelje v porodnišnico. Naju pa kar pozabi v laboratoriju. Predlagam, da bi šla kar peš za njim. Albertu se zdi ideja preveč nora. Raje se stisneva drug k drugemu in zaspiva z mislijo, da bo še kako veselo, ker nas bo pri naslednjem opazovanju zvezd še več!

 

  • Iva Kastelic: Neizživete sanje mojih staršev
    OŠ Kamnica, mentorica: Katja Soršak Godec

OBRAZLOŽITEV :

Mama je čistilka, oče pa strežnik v hotelu. Toda za svojega sina si želita nič manj kot to, da postane zdravnik. Do tega cilja sta pripravljena priti za vsako ceno, tudi za ceno pokopanih želja lastnega otroka. Dejstvo, ki se na videz zdi nepomembna malenkost, pa njunemu sinu še kako usodno kroji življenje. On si namreč od srca želi le to, da bi bil košarkar. Tudi trener ga prepozna kot obetavnega. Fantu pa učenje ne gre najbolje in za sedenje ob knjigah ne najde prave motivacije … Dinamika družinskih odnosov je prepričljivo prikazana in psihološko utemeljena. Ko se že zdi, dana koncu po temeljitem pogovoru najdejo sprejemljiv kompromis, nas kot bralce prizadene zadnji, z grenkobo prežeti odstavek: »Vem, da ne bom izpolnil želja svojih staršev … Vem, da ju bom razočaral, ker so njuna pričakovanja drugačna od mojih.« 

 

ODLOMEK:

Ko sem prišel domov, sem stekel v sobo. Edina stvar, o kateri sem lahko mislil, je bila košarka. A ne za dolgo. Mama je prišla v sobo. Rekla je: »Naredi nalogo.«. »Ja, bom, mami!« sem rekel s težavo. »Nato pa se pojdi učit. Če hočeš postat zdravnik, se moraš dosti učiti.« Mama in ata namreč hočeta, da postanem zdravnik. »Ampak jaz nočem biti zdravnik! Hočem biti košarkar!«. »Hvaležen mi boš, ko boš velik! Košarkarji so ljudje, ki niso bili dobri v šoli in potrebujejo neko delo. Noben jih ne spoštuje. Če boš pa zdravnik, te bodo vsi spoštovali!«

 

  • Iva Marinšek: Prelomnica
    III. OŠ Celje, mentorica: Anamarija Lah Šuster

 

OBRAZLOŽITEV:

Avtorica se doživeto poistoveti z osebnostjo svojega izbranega lika: dekleta, ki jo od vsega najbolj definira to, da je debela. Prepričana je, da ves svet vidi na njej le njen »špeh«, njene grde obline. Za svoje stanje krivi mamo, ker da jo ta sili piti in jesti kalorične stvari. Nevoščljiva je svoji sestri in drugim dekletom z vitko postavo, še zlasti, če so baletke. Ob njih se počuti slabo in ji gre na bruhanje. Te svoje občutke trpljenja lahko preglasi le tako, da si reže lastno telo. Vendar debelost nikakor ni edini problem, ki jo muči, čeprav na glas govori le o njem. Tu je namreč še čustvo istospolne ljubezni, ki ga uvede v zgodbo nenadno in silovito šele tik pred koncem. Morda bralca prav zaradi tega prijema povsem preseneti in začara. Avtorica čustev ne opisuje, temveč jih živi. Šokantno zrelo delo za tako mlado pisateljico!

 

ODLOMEK:

Zmanjkovalo me je. Pred očmi se mi je meglilo. Zadnje, kar sem videla, je bil hišnik, ki me je razburjeno spraševal, zakaj nisem na odru. In ona … bila je kot svetloba v vsem, kar sem preživljala. Zanjo bi naredila vse. Umrla bi. Samo zanjo. Vem, da je kričala. Tako, kot da se je nad mano zgrinjalo na milijone ljudi, ki so me peštali. Ampak vem, da je edino ona tisto, kar sem rabila. Njene ustnice na svojih. In sočuten pogled punce, ki jo imam rada.

 

SLOVENSKI JEZIK, OSNOVNA ŠOLA (III. TRIADA)

  • Špela Klopčič: Bilo je nekoč...
    OŠ Antona Aškerca Rimske Toplice, mentorica: Karmen Keše

 

OBRAZLOŽITEV:

Večina na natečaj prispelih zgodb je iz sodobnosti, torej iz časa, ki ga učenci doživljajo na lastni koži. Bilo je nekoč pa je v tem pogledu posebnost, saj avtoričino zanimanje velja preteklosti. Na koncu se razkrije, da zgodbo pripoveduje zdaj odrasla oseba, ki je preživljala otroštvo v knapovski družini. Oče je bil rudar in vsa družina je spremljala njegov šiht v večni skrbi zanj. Še zlasti dramatično so opisani trenutki, ko so zaradi rudniške nesreče trepetali za življenje očeta in njegovih tovarišev. Vendar, kot pove avtorica: »Kljub pomanjkanju in bedi smo bili zelo srečni.« Zgodba je napisana v rudarskem žargonu, kar ji daje  še dodatno barvo in okus ter vzbuja nostalgijo po času, ki ga ni več, a ne sme utoniti v pozabo. Da bi žargon razumeli tudi v drugih slovenskih krajih, je dodan za celo stran dolg slovarček v zgodbi uporabljenih besed. Izvirno in dragoceno!

 

ODLOMEK:

Naš smeh in otroški direndaj je prekinil glasen zvok rudarske sirene. Vedeli smo, da to ni normalno, saj se običajno oglasi ob šestih zjutraj, dveh popoldan in desetih zvečer. Torej se je zgodila hujša rudarska nesreča. K nam je prihitela mama. Skupaj smo tekli do rudniškega rova. V strahu smo čakali več ur. Nakar je prišel štajger ter rekel: Zgodil se je večji ferpruh. Zasuta je glavna štrekna. Reševalci so že v jami. Poskušajo pomagati zasutim knapom.«

 

  • Mia Miholič: Ko izginejo barve
    OŠ Duplek, mentorica: Maja Ferk

 

OBRAZLOŽITEV:

Besedilo Ko izginejo barve je zgodba o nevračani ljubezni. Caleb je zaljubljen v neko dekle, ki ga ne mara, Phillip pa je zaljubljen v Caleba, vendar mu tega ne more povedati. V zgodbi sledimo dialogu med Calebom in Phillipom, hkrati pa v Phillipu poteka notranji monolog, ki je nabit s čustvi in pomensko v dramatičnem nasprotju z njunim dialogom. Iz monologa izvemo, kaj se v resnici dogaja v Phillipu. V trenutku, ko se v njem prebudi upanje, da je Caleb že prebolel dekle, prijatelju prizna: »Všeč si mi.« Vendar ga Caleb z grozo zavrne. Phillip spozna, da Caleb do njega ne čuti istega čustva, in zbeži s prizorišča. S kratkimi dramatičnimi stavki zarisan konec da bralcu slutiti, da se je ranjeni fant odločil končati življenje in skočiti v prepad. Predloženi odlomek ni v enem kosu, temveč je smiselno razdrobljen med ostalo besedilo. Žirijo je prevzel avtoričin izbrušeni literarni slog, ki kaže zrelost, neobičajno za njeno mladost.

 

ODLOMEK:

Iz torbe sem izvlekel ključe. Kljuka je bila hladna. Odprl sem vrata in vstopil. Staršev še ni bilo. Premočeno jakno sem obesil na obešalnik. Po hodniku sem se odpravil proti sobi. Zakaj gledaš v tla? Česa te je strah? Ogledala na stenah so bila preveč. Nisem hotel videti odseva. Kot otrok sem vedno verjel, da je vse le faza. A s časom se tega naveličaš. Ne upaš več, ker se bojiš zavrnitve. Strah te je, da se upi ne bodo uresničili. Če ne verjameš, ne boš razočaran. Pomaga?

Zjutraj me je zbudila mama. Oblekel sem si staro trenerko in pulover. Pograbil sem torbo in stekel proti vratom. »Čakaj!« oklenila se je mojega zapestja in me obrnila. »Niti poslovil se nisi.« Poljubila me je na čelo in nato z rokavom obrisala odtis rdeče šminke. »Zakaj si vedno tako zadržan?« Ni mi pustila odgovoriti. V vsakem primeru bi lagal. »No, kar koli že je, se da popraviti.« Popraviti? »Ne bodi žalosten.« Tega še nisi poskusil. Mogoče pomaga. Pokimal sem in se nasmehnil. Si res? Si prepričan? »Adijo.«

 

  • Zoja Strmšek: Objem življenja
    OŠ Rače, mentorica: Sabina Ozmec

 

OBRAZLOŽITEV:

Prvoosebna pripovedovalka obiskuje svojega dedka , ki živi v domu za starostnike. Ima obliko demence, kar vnukinja (in z njo bralec) ugotovi že sama še pred pogovorom z domskim zdravnikom. Ta ji pove, da zdravila za to bolezen ni, lahko pa se z dedkom igra igre in mu tako izboljšuje razpoloženje. Kasneje zvečer z dedkom opazujeta zvezde in se spominjata babice, njegove pokojne žene. Zaradi nje je bilo njegovo življenje lepo in vredno. Ko je umrla, se je spremenilo, vendar ni obupal, »saj ima nas, ki bomo vedno skrbeli zanj«. Težo zaradi tematike bolezni, minevanja in življenja starostnikov v domu blažijo spretno posejani trenutki humorja, kot sta na primer dialog s policistom ali zaradi smeha izgubljena zobna proteza. Zgodbo prežema toplina do dedka in starejših oseb nasploh, toplina, ki jo v današnjem hladnem in odtujenem času tako pogrešamo.

 

ODLOMEK:

Ko se peljem domov v svojem Red Bullu razmišljam o babici, kako jo je imel dedek rad in kako se mu je življenje spremenilo, ko se je nekega dne spremenila v zvezdni prah. A ni obupal, saj ima nas, ki bomo vedno skrbeli zanj. Dobro vem, da nas babica ni zapustila. Če je že ne morem objeti, jo lahko vsak večer vidim na nebu kot najsvetlejšo zvezdo. Dedka pa vidim kot luno, ki vsaki večer pleše okrog našega sveta. Zvezdni prah bo pristal na luni, luna pa ga bo objela in ga večno zadržala v svojem objemu. Ko se bo to zgodilo, bo luna žarela najsvetleje.

 

  • Ana Kumperger: Sanje o življenju
    OŠ Šempeter v Savinjski dolini, mentorica: Valentina Toman Čremožnik

 

OBRAZLOŽITEV:

Prvoosebni pripovedovalec je fant, ki mu zaradi tumorja odrežejo roko. Po odhodu iz bolnišnice ga preplavijo vprašanja: Kako bom živel brez ene roke? Kje bom našel srečo in veselje, če ne bom več mogel delati stvari, ki me veselijo? Bom še sploh imel prijatelje? Zelo težka in zahtevna tema celo za odraslega človeka. A avtorica se je ne ustraši. V predloženem odlomku o zvezdi Severnici je našla spodbudo in motivacijo za fantovo sprejetje življenjskih sprememb. Po mnenju žirije je bil odlomek tu izmed vseh prispelih najbolj smiselno uporabljen. V svojem obupu namreč začne fant prek sanj komunicirati s pokojnim dedkom, ki je rad opazoval zvezde. Prek sanjskih pogovorov se mu postopoma razkrijejo mnoge temeljne življenjske resnice.

 

ODLOMEK:

»Rekel si, da ne veš, čemu bi še sploh živel. Ubijaš se z vprašanji, ki rinejo dlje od severa. Poišči najprej Severnico in potem sever. Samo ne rini dlje. Tvoj cilj je le najti Severnico, ki te bo pripeljala do severa. Zdaj ostalo ni pomembno. Odloči se, da želiš živeti in našel boš smisel. In ne prehitevaj življenja z vprašanji, ki vodijo dlje od severa.«

»Težko te je razumeti in še težje narediti, kot rečeš,« sem rekel spet popolnoma izgubljen.

»Potrudi se. Uspelo ti bo.«

»Kako težko pa je najti Severnico na nebu? Danes je tako ali tako jasno. Tamle je!« sem rekel in pokazal nanjo.

»Ni težko najti Severnice na nebu. Težko jo je najti v življenju.«

 

  • Maruša Tomaževič: Moja zgodba
    OŠ Spodnja Šiška, mentorica: Tatjana Pleteršek

 

OBRAZLOŽITEV:

je bila na letošnjem natečaju edina zgodba z begunsko tematiko. Vendar ni bila nagrajena zato, ker je bila edina, temveč zato, ker je izjemno spretno in tenkočutno napisana. Zgodbo pripoveduje fant, begunec, ki je skupaj s sestro, mamo in drugimi ljudmi odšel na dolgo pot v Evropo. Glavnina poti je na ladji. »Gnetemo se kakor ovce, ki jih peljejo v zakol. Sedaj je že usahnilo veselje o potovanju v svobodo.« Doživijo nevihto, ladjo premetava, ljudje molijo in jočejo … Dramatičnemu dogajanju sledi preskok v novo življenje v Evropi. Razmere so se normalizirale. Sestrica priteče in vsa vesela pove družini, da je dobila nagrado. Njihovo življenje se je izteklo v srečen konec, on sam pa se posveča temu, da pomaga drugim. Tako je svet lepši. Avtorica je pokazala globoko poznavanje ne le aktualnega družbenega dogajanja, temveč tudi zgodovine in psihologije, ter vse znanje vpletla v zgodbo, ki se prebere na dah.

 

ODLOMEK:

Usedem se na kavč v dnevni sobi. Moje življenje je sedaj stabilno. Zame se je vse izteklo popolno. Imam vse, kar si želim. Moje otroštvo je sedaj preteklost. Vendar pa nisem edini. Veliko je otrok, ki bežijo. Vsi so brez doma. Vsi imajo uničeno otroštvo. Moja preteklost pa spet privre na plano. Vendar bo njihovo lepše, kakor je bilo moje. Vsak lahko pomaga, da je svet lepši. Jaz pripomorem tako, da otrokom pomagam, da dobijo priložnost za lepše življenje. Poskrbim, da dobijo novo družino in dom, v katerem so deležni ljubezni. Tako je moj svet lepši.

Nekega dne bom povedal svoje zgodbe. Vse zgodbe. 

 

ANGLEŠKI JEZIK, OSNOVNA ŠOLA (III. TRIADA)

 

  • Kristina Kavšek: From Rat to Human
    OŠ Toneta Okrogarja, mentorica: Melanija Majdič Zupančič

 

 

OBRAZLOŽITEV:

Kristina je svojo zgodbo zagrabila z veliko mero ustvarjalnosti in domišljije. Dinamičen pripovedni lok se začne z domiselnim zapletom; napetost, ki jo ustvari, v bralcu/bralki zbudi radovednost, kako se bo zgodba razpletla. To ga žene naprej, od stavka do stavka, vse do zadnje pike, ko si skupaj z literarnim likom lahko oddahne. Zgodba se bere tekoče tudi zaradi čvrste zgradbe. Bravo, Kristina!

 

ODLOMEK:

Once upon a time, there was an old scientist. His goal was to transform animals to humans. He had a big lab. In his lab there was a little rat in the corner. This was his last rat. All rats before it had died. He put the rat on the chair. He had a really big machine, with thousands of lights. The rat was so scared because of all the lights. It was as if the lights were staring at him. Then, the scientist pushed the handle and BOOM!! There was a boy sitting on a chair. A small boy with blond messy hair and small blue eyes.

 

  • ANA VRCA: Why was it always him?
    OŠ Tabor I Maribor, mentorica: Simona Klinger

 

OBRAZLOŽITEV:

Domiselna in napeta zgodba o nič hudega slutečem Noahu, ki pomotoma postane tajni agent. Brez dobršne mere iznajdljivosti – in kančka sreče – bi se težko izvlekel iz godlje, v kateri se znajde. Avtorica srečen razplet začini z dodatnim duhovitim zapletom, kako se bo Noah spoprijel z novim izzivom, pa prepusti bralčevi domišljiji. Iskrivo besedilo, v katerega je Ana vešče vključila izbrani odlomek, odlikujejo tudi odlična raba jezika, bogat besedni zaklad in slogovna živahnost. Mladi avtorici iskreno čestitamo!

 

ODLOMEK:

They had probably been driving for two hours and to pass time, Noah tried thinking of a plan to escape. Suddenly, he got an immense urge to pee. Of course, only he would be the one to use the bathroom while being kidnapped. Wait, this would be the perfect chance to escape! He tried getting the kidnappers’ attention by kicking their seats. Finally, they turned around with an annoyed look on their faces: “What!?” He attempted telling them he needed to urinate, but his words got muffled by the tape on his mouth. The boss ripped it off, leaving Noah with a burning sensation prickling his skin: “Ouch!” Kevin glared at him: “What do you want?” Feeling embarrassed, he stuttered: “I have to pee … really bad.” Kevin looked flabbergasted and the boss raised a suspicious eyebrow: “Nice try. That’s a classic escape plan. How do we know you’re not trying to fool us?”

 

  • Maja Pezdir Ivanc: Someone else
    OŠ Kolezija, mentorica: Tanja Dolinar

 

OBRAZLOŽITEV:

Maja je z iskreno, igrivo in nadvse zabavno zgodbo izvrstno prikazala odnos med bratom in sestro v najstniških letih. Z izvirno idejo zamenjave vlog in s podiranjem stereotipov o fantih in puncah je pokazala, da po eni strani, ni enostavno biti ne v eni ne v drugi koži in je treba spoštovati tako en kot drugi spol. Maja, žirija je hvaležna tudi za to, da ti je uspelo napisati zgodbo, ki je v svojem bistvu pozitivna, hudomušna, a vendarle iskren zapis enega najlepših odnosov v družini. Hvala ti tudi in predvsem za to! 

 

ODLOMEK:

Jessica was always a bit paranoid, so she wasn’t thrilled that her parents were out at a Jazz festival and her older brother at a party, which meant that she was going to spend the night alone. She decided to go to sleep early, and she was just brushing her teeth when the light went off. Jessica wanted to panic, but then she thought that maybe the power went off again. So she slowly reached for her phone to turn on the torch but wait – did she hear footsteps? Should she call mom? Her hands were shaking when she tried to dial the number. Suddenly, she felt strong hands holding her from behind and pushing her towards the sink. She screamed as loud as she could but the only response was giggling.

“Noah!” Her brother is literally the most annoying person on Earth.

“Stop laughing, it’s not funny.”

She could drown him in the sink right then.

“I got you! You girls are so easy to scare,” Noah said.

“You know what? Being a girl is hard. I would like to see you in my position.”

“I would probably do it better than you”, said Noah confidently.

“You?” Jessica laughed. “That would turn out hilarious. In fact, I could play your role better.”

Noah faked a laugh: “You are joking, right?”

“No,” she responded. “I mean, all guys do is being gross and talk about sports.”

“Oh, yeah? Well, all girls do is wear makeup and brag in front of people.”

They stared at each other angrily, testing each other but then walked away.

 

ANGLEŠKI JEZIK, SREDNJA ŠOLA

kategorija A: 

  • Urška Krumpak: The Big Monday
    Škofijska gimnazija Vipava, mentorica: Sonja Matelič

 

OBRAZLOŽITEV:

Zmagovalno besedilo avtorice Urške Krumpak je navdušujoča, zaokrožena celota. Besedilo odlikuje bogato besedišče in tekoč jezik. Pripoved z dveh vzporednih zornih kotov in naraščajoča napetost zgodbe držita bralčevo pozornost od začetka do konca, zato lahko Urško pohvalimo tudi za njen prepričljiv slog pisanja.

Z vsakim odstavkom zgodbe nam avtorica ponudi nov delček sestavljanke. Glavna lika zgodbe, Noah in Lou, sta sošolca, a se ne družita. Noah je nad Lou navdušen in na skrivaj jo prične opazovati misleč, da ona o tem nič ne ve. Seveda se moti. Lue se njegovega početja še kako zaveda in prav to jo poleg ostalih tegob še bolj potiska v negotovost in nemir. Zgodba se obarva v črno. V povsem zadnji povedi besedila bralca neposredno nagovori in ga tako vplete v zgodbo, spremeni v pričo Noahovega početja in s tem poskrbi, da nam bo še dolgo ostala v spominu.

 

ODLOMEK:

She had never liked January, the post-Christmas period had always made her feel desperate, lonely and miserable. It must have had something to do with the sudden absence of all the lights, the cheer, the carols, the cinnamon scent and other commercial tricks devised to make people buy too many ornaments and gifts intended for no specific individual. All these things somehow made December bearable and Christmas represented the silver lining at the end of the year, whereas January felt like one vast and long Monday. The artificial snow too was now put away and rain promptly prevailed. Suddenly there was no silver lining, nothing to look forward to, nothing but a bunch of cold and damp days. The old house outside her window filled her with even more horror at this time than it did for Halloween and its darkened windows only added up to her anxiety. And currently it wasn’t a good time to feel frightened or anxious.

 

Kategorija B: 

 

  • Aldijan Smlatić: Blind-sight
    ŠC Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola, mentorica: Romi Češčut

 

OBRAZLOŽITEV:

Aldijanova zgodba nas popelje v prihodnost, kjer ljudje namesto oči uporabljajo napravo Visor. Ta posreduje vse informacije, ki jih potrebujemo, brez da bi jih morali videti. Tako se ustvari svet brez čustev, svet posameznikov. To pa nam je kar precej znano, kajne?
Aldijan spretno in natančno opiše pot mladega dečka, ki ostane brez očeta, a je izurjen v hladnega vojščaka, dokler se ta svet ne podre in ga lahko vidi tudi - z lastnimi očmi. Vse je videti drugače, bolj pristno in tak svet mu je veliko bolj všeč. Izkaže se, da je fizični stik, komunikacija med ljudmi vendarle tista, ki je najpomembnejša, a izkaže se tudi, da je tak svet veliko bolj ranljiv. Kaj to pomeni za glavnega junaka, pa boste morali prebrati sami v tej odlični zgodbi. Aldijan, hvala za tole vizijo in sporočilo! 

 

ODLOMEK:

Roger stepped out of the chambers and was overwhelmed with joy, for he saw the sun shine and the grass glimmer, and the sky so beautiful and blue. He had never seen the world without his device, and now he finally could. A man dressed in blue snuck up behind Roger and placed his hand on Roger’s shoulder. “Hey, the name’s Isokai, nice to meet you.” Roger replied while shivering from head to toe. “Come, I’ll take you to your new home, it’s down the hill a bit. Lucky for you, you’re not the only boy who recently got added to our clan,” Isokai said laughingly. While walking there he saw people talking and communicating without the need for devices, he saw them talk and laugh like he had never seen people do before. Upon arrival Roger stood silent for a few minutes. Roger understood that the boys were glad to see him, and he did what he’d seen other people do, and held out his hand.

 


NEMŠKI JEZIK, SREDNJA ŠOLA

 

  • Kaja Žižek: Eine ungewöhnliche, lebensretende Freundschaft
    Dvojezična srednja šola Lendava, mentorica: Zorka Gergar 

 

OBRAZLOŽITEV:

S prefinjeno živalsko prispodobo je Kaja ganljivo in rahločutno pod pero spravila stisko mladeniča, ki poskuša reševati probleme, ki so jih zakrivili odrasli. Ko mu ne uspe, se znajde na robu življenjskega prepada. Z okna svoje sobe opazuje golobe, še posebej enega med njimi, ki ga poimenuje Norbert. Z njim splete nenavadno notranjo čustveno vez. Starši so zaverovani v svoje težave, tudi prijatelji ne vidijo njegove stiske. Takrat, na vrhu stolpnice, že z eno nogo na robu samomora, se pojavi rešitev: ptice, golobi, ki ga s plahutanjem in frfotanjem odvrnejo od njegovega mračnega namena. Kaja, hvala za tole svetlo in čutečo zgodbo! 

 

ODLOMEK:

Tauben, stämmige Vögel mit einem kurzen Hals. Vögel, welche wir in Städten treffen, wo sie umherirren in der Menge von Leuten. In diesen Vögeln sind ganz viele verborgene Gesichter, welche wir auf die Schnelle nicht sehen. Ihnen wird so Manches zugeschrieben: mal werden sie als Friedensboten gefeiert, mal als Städteplage gehasst und vertrieben. Nur wenige Leute sind sich bewusst, dass hinter diesem Federkleid ein Herz schlägt, eine Seele ruht, ein Lebewesen existiert, das seine Umgebung wahrnimmt, sie beobachtet und deren Launen spürt.

Stundenweise stand Gustav täglich am Fenster und beobachtete das Geschehen draußen. Dabei zog seine Aufmerksamkeit eine Taube an, die sich irgendwie anders verhielt als die anderen, manchmal irgendwie komisch, vermittelte das Gefühl, sich in der Gemeinschaft nicht angenommen zu fühlen, ausgestoßen zu sein. Jedes Mal, wenn der Vogel, allein oder in der Gruppe an seinem Fenster vorbeiflog, fühlte Gustav ein bisschen mehr dessen Nähe und seinen inneren Schmerz.

 

ITALIJANSKI JEZIK, SREDNJA ŠOLA

 

  • Matej Gorjup: L’incontro
    Gimnazija Nova Gorica, mentorica: Jana Fajt

 

OBRAZLOŽITEV:

Zgodbo z naslovom »L'incontro » (Srečanje) je Matej Gorjup zasnoval s pomočjo  zelo dobrega poznavanja osnov italijanskega jezika in z odličnim nizanjem dialogov, ki si sledijo tako, da za bralca zgodba predstavlja prijetno branje. Zgodba združuje tekočo sintakso, ki prehaja v lahkotnost in v kateri glavne osebe izražajo prijetna razmišljanja, ostrino ter svoje negotovosti, tako značilne za obdobje, ko se odraščanje mladostnika že  preliva v prvo fazo  zrelosti odraslega človeka.

Originalnost zgodbe predstavlja preobrazba želja glavnih junakov, treh sošolcev, ki so pravkar maturirali in ki najprej sanjajo z odprtimi očmi o potovanju po evropskih mestih, nato pa se nekega večera srečajo v baru in se zadovoljijo s skromnejšimi željami ter na koncu pridejo do sijajnega  zaključka,  med zavednim in nezavednim, ki jim ga s svojimi besedami sugerira mimoidoči berač. Tako se ti trije veseljaki, ki se zabavajo pozno v noč in načrtujejo nove dogodivščine, odločijo tudi, da bodo postali kar se da spontani in to z namenom, da izkoristijo vsak trenutek svojega življenja, čeprav je pred njimi še študij medicine. Še bolj pa je moder zaključek zgodbe, ko si obljubijo, da bodo od sedaj naprej  samo še srečni. To pa želimo od srca tudi Mateju.

 

ODLOMEK:

Da “L’incontro”, di Matej Gorjup

Era una giornata strana, strana come nessun’altra prima. E sebbene nessuno ne sapesse davvero il perché, sembrava che tutto sarebbe stato diverso da allora in poi.

“Finalmente le tanto attese vacanze. Finalmente la tanto desiderata libertà,” disse Luca proprio mentre riceveva il suo ultimo diploma di scuola superiore nelle sue mani.

“Ora la vita inizia davvero!”

Le parole d’eccitazione stavano sgorgando dentro di lui e i suoi pensieri volavano ogni secondo in quei luoghi meravigliosi e remoti dove il sole splendeva costantemente nel cielo, dove i raggi di sole disegnavano sorrisi sui volti giovani e dove il cuore era pieno di vita.

Te strani uporabljajo piškote (cookies). Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotov.
Sprejmem